V soboto, 5. marca, smo od 10. do 12. ure v  prostorih Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš  na Slovenski cesti 30 izdelovali ladjice za gregorjevo. Otroci,  mnogi tudi skupaj s starši, so iz kartona, papirja in lesa izdelali številne zelo lične ladjice.
V petek, 11. marca, smo uredili okolico Bognarjevega mosta v Pristavi. Pometli smo cesto, odstranili mulj, ki ga je skozi leto nanašala visoka voda hudournika Pšate na betonsko stopnišče. Pobrali smo smeti in razobesili  slovensko zastavo. Pred leti so to stopnišče, ki je sestavni del umetelno izdelanega mostu čez Pšato in je hkrati eden prvih betonskih mostov v Sloveniji, skazili električarji  z velikim betonskim drogom pod pretvezo, da je le tak drog predpisan! Bog se usmili slovenskega naroda pred takimi predpisovalci in izvajalci, ki sejejo te umotvore po Sloveniji.
Že ob 17. uri so prihajali starši z otroki in spuščali luči po vodi. Ob 18. je bil breg že čisto zaseden. Na stopnišču, ob cesti in na mostu se je v živahnem klepetu trlo ljudi in »ladjevja«.  Pšata pa je odnašala z lučkami razsvetljene ladjice. Da bi nam  hladen večer ne prišel do živega, smo za vse pripravili dva velika lonca vročega čaja in slane palčke za otroke. Nič ni ostalo. Pred koncem obreda SPUŠČANJE LUČI PO VODI je komisija v sestavi izkušenih mladih oblikovalcev Miha Korenjaka, Filipa Škrlepa in Anžeta Pančurja izbrala najlepše ladjice Gregorjevo 2016.
1. Pokal sta prejela Matevž Zupan in Žan Burkeljca. 2. mesto:  Marko Rot, 3. mesto:  Lan Gorenc.
Od svetega Mihaela, 29. septembra,  so si nekdaj obrtniki zaradi kratkega dne morali pri svojem delu pomagati z lučjo. Na predvečer svetega Gregorja pa so simbolno spustili luč po vodi. Dan je bil že dovolj dolg, da so se že za dne nadelali.
Zakaj  spuščanje luči po vodi lahko imenujemo obred?
1. Če sodelujemo, se moramo odreči »koristnemu delu in koristnim rečem«.
2. Narediti moramo nekaj enostavnega, pod posebnimi  pogoji, vendar lepega – ladjico.
3. Ladjico z lučko moramo prinesti na določen kraj, ki ni katerikoli, in ob navzočnosti drugih spustiti luč po vodi. Spustiti luč ne pomeni zgolj zavreči tisto, česar ne potrebujemo več, pomeni tudi pomembno odrekanje. Kdor svojo ladjo spusti ima poseben občutek nekakšne izgube nečesa,  v kar je vložil svoje znanje, svoj trud, svoj čas, svoj talent. Ko  voda odnese mojo!  ladjico in luči ni več videti, se v nas naseli topel, srečen občutek. To  je občutek po opravljenem darovanju. Nekateri to dejanje zmorejo, drugi ne.
Sonce dobiva moč, vse, kar je živega, brsti, vse polno je prvega cvetja.  Pomlad je tu.

Zapisal Janez Škrlep, Mestni muzej Mengeš