Razstava slik Janeza Repnika

Janez Repnik se od začetka svoje ustvarjalnosti posveča psihološko poglobljeni socialni tematiki v okviru žanrske motivike z osnovno vsebino človeškega trpljenja, pri čemer se je izrazno usmeril v ekspresivno stilizirano figuraliko, vendar ne brez individualizacije, saj lahko med fiziognomijami zasledimo tudi kakšen portret. Svoje pretresljive podobe vsečloveškega trpljenja pogosto obravnava z religioznega vidika, pri čemer človeško trpljenje spremlja Božje sotrpljenje, kot odrešujoče sočutje v eshatološkem smislu vesoljnega načrta odrešenja. Prepoznavna, ekspresivno iznakažena človeška telesa, oblečena v preprosta, z draperijami pomečkana kmetska oblačila, umetnik grčasto razčleni, tako da spominjajo na izruvane korenine, iz katerih so odtekli vsi življenjski sokovi. Izmučene obraze zaznamujejo predvsem mandljaste, temno rjave, avtoportretno učinkujoče oči, katerih edino znamenje življenja so belo svetleče se zenice, pri čemer se zdi, da zre skozi oči upodobljencev v opazovalce sam avtor. Zrkla so obrobljena z močno poudarjenima vekama v obliki ribe, kar lahko interpretiramo kot prakrščanski simbol ichtis (IHS). Hkrati zbujajo pozornost izraziti, podolgovati nosovi, ki skupaj z očesoma tvorijo obliko križa, dolgotrajno trpljenje pa še poudarjajo razbrazdana čela in nagubana lica, kakor bi opazovali zorano, vendar že jalovo njivo, z aluzijami na kmetsko okolje, iz katerega večinoma izhajajo umetnikovi značaji. Z enako pozornostjo kakor glave oblikuje avtor neproporcionalno velike dlani, kakor nekakšne lopate ali grablje, s katerimi ljudje krčevito gestikulirajo, iščoč opore, ali pa se držijo za glavo in se (redkeje) objemajo. Dlani so pogosto sklenjene, bodisi v molitvi ali v obupu, stopnjujoč dramatičnost dogajanja. Skoraj enako pomembno likovno in vsebinsko vlogo kakor ljudje imajo zidovi, saj se večina pripovedi dogaja v interierjih, praviloma v cerkvi, krčmi, čakalnici ali doma. Umetnik tukaj simbolično poudarja razbrazdano strukturo stene, ki se zdi kakor odsev ranjene človeške duše. Na stenah visijo različni spominki, fotografije ali nabožni predmeti, kakršni so rožni venci, poljubne nabožne slikarije na steklo (npr. pieta), rezbarjene podobice svetnikov (sv. Marija) in razpela, pri čemer je trpeči Kristus upodobljen kot živo bitje iz mesa in kosti, ne pa iz lesa. Tako Janez Repnik postavi evangelijsko pasijonsko dogajanje v naš ?realni? čas. Kakor ljudje so torej tudi zidovi žive priče dogodkov in soudeleženi v pasijonski drami, ki se ni odigrala le enkrat v zgodovini s trpljenjem Boga-človeka, marveč se dogaja neprestano in povsod in vsakomur. Stena je lahko tudi izrisana ali izpisana z izpovednimi grafiti, ki so pogosto hudomušni ali ironični kakor na primer ?daj mi malo trave, da pozabim na težave? ali ?ljubo doma, kdor ga ima? nad smetiščem, kjer prebivajo klošarji. Priljubljen slikarjev ?rekvizit? je tudi miza, kamor ljudje poleg rok polagajo predvsem kozarce in steklenice z alkoholnimi pijačami, pepelnike s cigaretami, krožnike z uborno hrano in vaze z rožami. Obe, miza in stena, imata hkrati perspektivično vlogo, saj so figure praviloma postavljene pred asimetrično komponirani vogal v smislu globinske diagonale, iluzija prostora pa je lahko poudarjena še s svetlobnim preigravanjem. Kljub temu Repnikov prostor zmeraj učinkuje klavstrofobično, kakor zaporna celica, s simbolnim pomenom brezizhodnosti zemeljskega življenja, katerega edina, dasiravno negotova tolažba je vera v vstajenje in življenje v onostranstvu. Kot sredstvo psihološke sugestije ujetosti deluje tudi barvna redukcija na prevladujoče zemeljske, torej sive in rjave barvne odtenke, dopolnjujoč svetopisemsko htonično simboliko: »Prah si in v prah se povrneš.«

Mario Berdič

Naslov avtorja: Janez Repnik, Gasilska ulica 10, 2366 Muta

Vljudno vas vabimo na odprtje prodajne razstave slikarja Janeza Repnika v četrtek, 1. oktobra 2009, ob 18. uri v Galerijo mežnarijo na Trdinov trg 11 v Mengeš.

Razstava bo na ogled do 14. oktobra 2009, vsak dan razen ob nedeljah in praznikih, med 17. in 19. uro.