Roka je med najbolj simbolno izraznimi deli človeškega telesa. Aristotel je menil, da je roka »orodje vseh orodij«. Roka je zvesta spremljevalka govorjene besede. Uporabimo jo, ko izražamo zahtevo, odpuščanje, grožnjo, prošnjo, zavračanje, strah, veselje ali obžalovanje. Z njo pokažemo moč, oblast, skrb in blagoslov, pa tudi mero, količino, število in čas. Podoba Božje roke upodablja nevidno; je simbol božanske nadnaravne moči, ki lahko udari ali odvrne zlo in trpljenje. Iztegnjena roka oziroma odprta dlan sta simbola prijateljstva, zavezništva, blagoslova in milosti. Motiv Božje roke se pojavlja na religioznih amuletih in votivnih upodobitvah že v egipčanski in mezopotamski umetnosti, priprošnja za božje varstvo je tudi v kulturah Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Motiv Božje roke – Manus Dei ali Dextera Domini – pa je poznan tudi v krščanski umetnosti. Tako je denimo upodobljena Božja pomoč Mojzesu na stenski poslikavi v antičnem mestu Dura-Europos, v mestu, kjer so pred dva tisoč leti druga ob drugi sobivale različne religije in kulture in je bilo v zadnji vojni v Siriji uničeno. Tematika je univerzalna in aktualna. Jošt Snoj torej idejne zasnove svojih slikarskih ciklov črpa iz zahodne in vzhodne krščanske tradicije, teološke znanosti, filozofije in zgodovine umetnosti, večkrat pa senzibilno duhovno sporočilo najde tudi v starejših tradicijah in kulturah vse do prazgodovinske umetnosti. Išče univerzalno, občečloveško sporočilo, ki bo nad kulturnimi, civilizacijskimi in religioznimi normami, obenem pa so njegova sporočila prežeta z globokim osebnim doživljanjem sveta.

Podoba roke lahko simbolizira tudi akcijo, stvariteljski akt. V prazgodovinskih jamskih slikarijah odkriti obrisi in odtisi dlani delujejo kakor podpisi, pečati, ki kažejo na samozavedanje ustvarjalca, na njegovo željo najti svoje mesto v svetu, pustiti sled v stvarstvu. Prav tako je roka pomemben simbol v krščanskem bogoslužju, kjer imajo kretnje velik pomen: so izrazi molitve, zbranosti, predanosti ali notranjega miru.

Gesta torej spremlja komunikacijo in nevidno naredi vidno. Na slikah iz ciklusa Roka človeštva gesta vzpostavlja napetost, iskanje, približevanje in hrepenenje. V iskanju dotika in bližine je vsebovana tragična želja, a tudi skrivnostno razodetje. Dvojnost med zemeljskim in transcendentnim poudarja svetloba. Ta se ponekod razširi v vse prežemajočo eksplozijo ali se razpne v povezujoči lok mavrice. Mavrica je simbol miru, božje navzočnosti, sprave. Slika Pesnik z mavrico izraža misel in poezijo nemškega romantičnega pesnika in pomembnega misleca nemškega idealizma Friedricha Hörderlina, s katerima se umetnik poistoveti.

Iztegnjena roka ponazarja dotik, ponujena dlan simbolizira dar. V gesti roke je dejanje in dajánje. V tem smislu tudi slikarska akcija postane nekaj presežnega. Dejanje dotika Jošt Snoj ilustrira s figuralnimi upodobitvami, ki se naslanjajo na krščanske vsebine, hkrati pa imajo globoko metaforično sporočilnost. Figuralna zasnova roke se zato včasih skoraj popolnoma izgubi in ostaja zgolj v abstraktni barvni potezi. Tudi upodobljene sakralne teme (Stvarjenje človeka, Spremenjenje na gori, Jezus ozdravi sleporojenega, Prehod čez Rdeče morje …) so pogosto abstrahirane, nekonvencionalne in osebno izpovedne.

Ker je slikarstvo Jošta Snoja močno vezano na osebni, notranji odziv, se slog njegovih del nenehno spreminja, prilagaja trenutnemu razpoloženju, stanju duha in življenjskim situacijam. Upodobitve iz cikla Roka človeštva so ekspresivne. Pastozni nanosi so včasih tako bogati, da platna spominjajo na reliefe, zgnetene iz barv. Toplo-hladni kontrasti poudarjajo nasprotje med svetlobo in temo. Vehementna slikarska akcija je sprožilec katarze. Ta intenzivna slikarska produkcija Jošta Snoja se je namreč skladala s prelomnim življenjskim obdobjem, z iskanjem novega mesta v svetu, z eksistencialnimi stiskami. Sočasni razcvet ustvarjalnosti priča, da lahko slikar skozi umetnost kanalizira intenzivno čustveno dogajanje, sprosti nakopičene tesnobe, razelektri notranje napetosti in potolaži dušo.

Težjim, pastozno zasnovanim slikarskim delom z izrazito ekspresivnim sporočilom je sledil cikel svetlejših, bolj svežih in lahkotnejših upodobitev narave na manjših, intimnejših slikarskih formatih. Tudi te krajine niso zgolj odslikave stvarnosti, temveč ostajajo prežete s sublimnimi sporočili. Gre za svojevrstne preobrazbe pokrajin, za iskanje luči, za upodabljanje presežnih dimenzij, za utelešenje slutenj višjih, večjih in veličastnejših realnosti od realnosti materialnega. Presežno v naravi Snoj včasih išče s simbolom, včasih pa samo likovno, s svetlobo. Tako imenovane Venetske prapokrajine upodabljajo praspomine; so premišljevanje o ljudstvih in duhovni kontinuiteti med religijami našega življenjskega prostora. Na slikah se pojavi nov simbol, očak med gorami, Triglav. Cvetoča drevesa, katerih krošnje so kakor ognji, dolgožive oljke, rodovitne zorane njive in značilne primorske vedute, ki jih poudarjajo v nebo kipeči zvoniki, so žive podobe optimizma, volje po življenju in ustvarjanju. Barve, svetlobe in teksture prepričljivo utemeljujejo slikarsko materialnost in imajo lastnosti čistega likovnega užitka. So most med slikarjevo gesto in gledalčevim očesom.

Če se je v predhodnih ciklih Snoj oziral proti nebu in iskal roko človeštva, Božjo roko, potem v najnovejših slikarskih delih išče smisel in radost v lepotah stvarstva. To nenehno iskanje, vendar tudi zaupanje, iskreno izraža njegovo delo, razkrivajo pa ga tudi njegove besede: »Tudi ko mislimo, da smo že nekaj spoznali in prehodili, vemo le malo in zlahka pademo v temo. Iskanje luči, iskanje smisla je včasih silno težka zadeva, ukvarjanje z umetnostjo, v tem duhu, tudi. Pa vendar se odpira, pa vendar sije, pa vendar slutimo smisel … Veliko je, če doživiš, da si ljubljen, sprejet od Zgoraj in od človeka.«

Monika Ivančič Fajfar