Dolga in zanimiva pot nas vodi do odslikavanja krajin-pejsažov, vedut z izrazito barvnim odslikavanjem slikarja Štefana Ježa, širši javnosti poznanega kot glasbenika, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih sodeloval kot bobnar v legendarnih glasbenih skupinah kot so Buldožer ter kot studijski glasbenik deloval po vsej nekdanji Jugoslaviji.

Rojen 12. januarja 1954 je svojo mladost preživljal v Mengšu, kjer je že v osnovni šoli pokazal kot deček skromen talent risanja pri akademskem slikarju Mariju Petriču. Njegovo umetniško žilico in željo po kreativnem slikanju pa sta v njegovi zreli dobi vzpodbujala akademski slikar Vinko Železnikar in njegov dolgoletni dragi prijatelj akademski slikar Dušan Lipovec.

Štefan Jež je slikar neurbanih krajin, njegov odnos do krajine je realističen in globoko povezan z idealističnim navdihom. Kot umetnik – slikar sledi svojemu notranjemu imaginarnemu jazu odslikave videno – ustvarjeno. V svojih realističnih krajinah ter spontani likovni govorici nas v danem trenutku spominja na delo Casparja Davida Friedricha z motiviko nežne osamljenosti, s poudarki močne impresije barv pa na velikega mojstra Claude Moneta.

Prikaz ustvarjenih slik so odraz umetnika – slikarja, ki se čustveno izraža neposredno in preprosto. Njegova osebna izpoved ob spontani harmoniji intenzivnih žlahtnih barvnih tonov v prehodu refleksije zasanjanosti odsvitkov v zapisih čustvenih in duhovnih variacij gledalca popelje v slikarjev svet ljubezni do pokrajine z vsemi svojimi naravnimi in kulturnimi lepotami. Likovno življenje slikarja se odvija med rodnim Mengšem, Kamnikom in slikovitimi predeli obmorskih pokrajin. Izhodišče njegovih likovnih sanjarjenj je vedno narava, harmonični in slikoviti predeli domače pokrajine v akrilni in pastelni tehniki, kjer je njegova likovna govorica vizualizacija vidnega, v premišljenih komplementarnih barvitih niansah in dialogu svetlih sijočih poudarkov v sintezi podoživljanja ekspresivnih potez narave. So likovna dela, ki v svoji krajinski motiviki izžarevajo avtorjevo ustvarjalno energijo ter nas navdihujejo v podoživeti slikarski interpretaciji ter spontani pripovedi.

Slik ne občudujemo zato ker bi bile lepe, temveč zato, ker so notranje povezane s sporočilom in razpoloženjem (Danto). V svojih predavanjih o estetiki je Hegel brez premišljanja trdil, da je lepota v umetnosti višjega reda od tistega v naravi. Lepota je povezana z notranjim konceptom dela v umetnikovem duhu in se uprizori v delu samem.

Preučevanje popolnosti, koherence ter enotnosti oblike in vsebine izvirajo iz slikarjevega trenutnega intuitivnega dojetja ter se prepušča gledalčevemu občutenju njegovih umetniških stvaritev.

Smiljana Mayer