Zvezdne poljane

Ilustracija Mojce Sekulič Fo je pravljica. Njen svet brez meja prehaja iz noči v podvodna kraljestva, od tod v bogastvo gozdov in nato na trate ter v zvezdnato nebo. Pravljice ponavadi spremljajo ilustracije, vendar tu slikarka riše pravljico. Z lasno tankim čopičem piše o mesečnih osebah, ki kot šibka slutnja prebivajo v svojih starodavnih domovanjih v drevesih, gričih, tolmunih in grajskih stolpih. Iz »bas de page«, ilustracij na robu starih rokopisov, je nastala samostojna zgodba. Skozi skoraj enobarvne slike na lesenih deščicah pripoveduje o drevesu, ki ji je dal slikarsko površino, in mu s tem izkaže hommage. Drevo je zvest prijatelj njenih podob; spremlja ga od majhne bilke do mlade rastline in drevesa, ki kot prijazen stražar varuje vilinski dom in nudi prostor za vragolije, traparije in zaupne trenutke. A niso le vile in škrati tisti, ki pripovedujejo; kakor iz basni spregovorijo vse živali in nas spomnijo na otroško domišljijo. Resnično vstopimo v njeno ilustracijo skozi ogledalo, ki je del nekaterih podob – tu vsakdo lahko postane prijatelj žabe, ki plava med meduzami, pod njimi pa miške na vrvi za perilo sušijo kos sira … Neskončna ljubkost spremlja slikarkin izredno izdelan likovni jezik. Njene poteze so izčiščene in motiv je vedno jasen kljub množici detajlov, zaradi katerih ob vsakem ogledu sličica dobi nov dotlej skrit pridih. Opazovanje ali »branje« teh pravljic nam pomaga prestopiti prvi korak za obisk lastnega domišljijskega sveta, so prag, skozi katerega ne vstopimo v prostor, ampak v venomer spreminjajoče se širjave, kjer nas kakor znana pesem v sen zazibljejo nežne zvezdice v ozadju. Na toplini lesa vstopimo v zaupen sproščen svet, poln pristnega miru, kjer skozi svojo dušo podamo dlan naravi in drugemu.

Ana Sitar

»Zvezdne poljane, ki jih prespim, so izgubljene. V gozdovih se pasejo odtisi medvedjih šap. Majhne, bele gobice na plesnivih skorjah odmrlih dreves. Zamrznjeni ribniki in zvezdna prostranstva. Trkanje naoknic na kraških hišah in let galebov nad solinami. Kostanji, skriti med hišami, kakor bi jih hoteli razgnati. Z vejami, ki jih je vsako leto več, z grlicami, med morjem in celino. Štorklje v nizkih meglicah prekmurskih ravnic in tihi dih jutra, z mačko v naročju in spečim detetom nekje med toplimi prešitimi odejami.«

Mojca Sekulič Fo

Mojca Sekulič Fo se je rodila leta 1969 v Ljubljani. Tu je študirala arhitekturo, smer oblikovanje, opravila je tudi pedagoške izpite na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno delovanje je bilo dolgo časa posvečeno arhitekturi, oblikovanju in računalniški vizualizaciji, pozneje pa se je usmerila predvsem v oblikovanje manjših uporabnih predmetov ter risanje ilustracij za šolske knjige in leposlovno literaturo. Oblikovalski dosežek sta bila dva zahtevna projekta: stojalo za papir »Obrat nad gladino« in posoda za oreščke »Boj za užitek«, razstavljena na pohištvenem sejmu. Tehnike, ki jih uporablja pri svojem ustvarjanju, so zelo raznolike: gre za nekaj vrst lepil, blago, les, karton, spreje, akrile, barvice in še kaj, gre za ilustracije v tisku, prelome in tudi računalniške programe. Svoja dela je predstavila na nekaj samostojnih in skupinskih razstavah. Živi in dela v Ljubljani.

Zbirke: »Žu-Žu«, rdeče z belim poljem, »Moj Planet«, modro-bele, »Žabje sanje«, zelenkaste, morske, »Tobogan za čakre«, rdeče, »Črnke in rjavke po naravi«, »Haiku«.

Odprtje razstave slik je bilo v petek, 18. marca 2005, ob 19. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.

Razstava je bila na ogled do 2. aprila 2005, in to vsak dan med 17. in 19. uro, ob nedeljah in med prazniki, od 24. do 28. marca, pa je bila zaprta.

Razstavo sta omogočili Župnija Mengeš in Občina Mengeš.