Prvi impulzi

Prva samostojna razstava umetnice Mateje Abram z zagonetnim naslovom Impulzi je hkrati njeno diplomsko delo, ki ga je pripravila na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani. Multimedijska, konceptualno zasnovana postavitev razstave kaže, da je umetnica s svojim delom presegla namene triletnega študija kiparstva in keramike ter se usposobila za delo v različnih medijih. S tokratno razstavo je od predstavitve objekta prešla k razmisleku o razmerju med posameznimi elementi, ki niso več nujno le klasična umetniška dela, čeprav umetnica tudi te vključuje v ambientalne postavitve. Tu in tam Abramova posega tudi po realnih predmetih in te ready-made elemente inventivno uporablja kot dele, ki se smiselno vključujejo v konceptualno celoto razstave.

V prvem prostoru je pred gledalca postavljeno videodelo z naslovom Impulzi, ki je hkrati uvod in povezovalni element postavitve. Bolj kakor za videodelo v pravem pomenu besede gre pravzaprav za kratki igrani film. Dobra kamera (Matjaž Mrak, Rajko Bizjak, Jean Žvan), solidna montaža (Uroš Lebar) in prepričljiva scenografija kažejo, da je Abramova stopila na profesionalno umetniško pot ne le kot videoumetnica, temveč tudi kot producentka in režiserka gibljivih slik.

Avtorica pripravljena na poseg leži na operacijski mizi, v zgodbo pa nas s pogovorom uvedeta kirurga. Zgodil se bo poseg, ki bo očitno spremenil osebnost operiranke. Priključitev na nenavadno tehnično napravo (avtorica je tu kot pripomoček inventivno uporabila eno od številnih naprav za povečevanje mišične mase z električnimi signali) gledalca popelje v svet avtoričine zavesti, ki se v postavitvi razpira v drugem razstavnem prostoru. Ta ambient nas vodi za vidno »realnost« dogajanja v operacijski dvorani. Za povezavo z zunanjim okvirom skrbita elektronski zvok – prevajalec, ki gledalca vodi do vizualizacije skritih notranjih krajin umetničine zavesti – in projekcija videostillov iz videa v predprostoru, ki prav tako ustvarja povezavo med zunaj in znotraj, okvirom in vsebino, ki se skriva za njim. Vsebinsko centralni del postavitve predstavlja pet velikih objektov – škatel. Postavljene so na višini pogleda in skozi perforacije na njihovi površini je gledalcu ponujen vpogled v umetničino subjektivnost.

Vsaka izmed škatel nosi svojo zgodbo. Vizualizacije gledalcu namenoma ne omogočajo preprostega, linearnega branja. Ambienti ne ponujajo preproste zgodbe, ampak nudijo prazna mesta, ki jih mora obiskovalec razstave dopolniti s svojo domišljijo. Odločitev za posamezno inštalacijo ni naključna in celota petih pripovedi v petih škatlah je med seboj povezana. Vsaka od njih predstavlja enega izmed možnih sestavnih delov avtoričine zavesti in morda lahko prek njih razberemo celo pomen posameznega dela človeške subjektivnosti za avtorico.

V prvi škatli, obdelani s kremenčevim peskom, vidimo odlitke nog v puščavi. Če se noge dotikajo neskončnosti mrtve narave, roke ležijo v zeleni travi. Možgani – shramba spominov in kreator idej – ležijo v kadi v prostoru, ki s pomočjo odsevnih ogledal ni zaprt, ampak se odpira v nove in nove prostore, k tej zgodbi pa sodita tudi dve telesi. Možgani namreč ne delujejo le zaprti v eni osebi, ampak so eden izmed tistih človeških delov, ki nudijo povezovanje z drugimi subjektivnostmi. Škatla, posvečena spominu, dopušča vdor zunanjemu svetu reklam in množičnega podobja. Spomin sestavljajo koščki podob, zgodb, ki niso celote, vendar novo zgodbo tvorijo ravno s pomočjo fragmentarnosti elementov. Zadnja škatla je škatla poetičnega prikaza nastanka novega življenja. Škatla, obarvana v črno, simbolizira nov začetek, je škatla življenja in rasti.

Če je telo od nekdaj ključni element kiparstva, ki je bilo v zgodovini umetnosti z neštetimi upodobitvami že dodobra obdelano, je Abramova v inštalaciji Impulzi stopila korak dlje v njegovi razgradnji in ga povezala s prostori, ki jim telo ponuja okvir. S premikom od figure-objekta k multimedijski inštalaciji in premikom od forme k konceptualni vsebini je avtorica pokazala nastavke, ki omogočajo, da bo nadaljevala z ustvarjanjem osebno zaznamovanega opusa v polju sodobne umetnosti.

Petja Grafenauer Krnc

Petja Grafenauer Krnc (1976) je kustosinja, likovna kritičarka in teoretičarka ter predavateljica na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart. Živi in dela v Ljubljani.

Sem Mateja Abram, rojena 25. oktobra 1983. Živim v Mengšu in sem diplomantka Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart ter študentka filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Med študijem sem sodelovala v številnih šolskih in izvenšolskih projektih, npr. Mesto pod zemljo v Ljubljani, natečaj za avtoportret v Moderni Galeriji v Mariboru. Razstavljala sem na skupnih razstavah Famul Stuarta in na skupni razstavi v Celici v Ljubljani.

Razstava Impulzi je moja prva samostojna razstava. Pri izvedbi razstave so mi bili v veliko pomoč prijatelji, ki so pripomogli k temu, da je razstava uspela, ter mentorja Rene Rusjan in Drago Rozman, ki sta mi ves čas stala ob strani. Vsem bi se rada iskreno zahvalila za pomoč. Še posebej bi se rada zahvalila prof. dr. Deanu Ravniku, dr. med., ki mi je omogočil snemanje videa na medicinski fakulteti.

Odprtje kiparske razstave je bilo v četrtek, 19. aprila 2007, ob 20. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.

Razstava je bila na ogled do 5. maja 2007, in to vsak dan med 17. in 19. uro, ob nedeljah in praznikih pa je bila zaprta.

Razstavo sta omogočili Župnija Mengeš in Občina Mengeš.