Irena Furlan – Ko roka pelje svojo pot

Irena Furlan je slikarka in ustvarjalka, katere ustvarjalna pot se je začela pred devetimi leti, ko je z željo po ustvarjanju prvič stopila v Lično hišo. Takrat se je začenjalo novo obdobje njenega življenja.

Pred dobrim desetletjem je morala Irena zaradi bolezni na operacijo možganov, ki jo je priklenila na invalidski voziček, tam pa se je njena ustvarjalna zgodba šele začela. Irena se je takoj začela spopadati s svojo boleznijo in iskati rešitve, ki bi ji pomagale ohranjati voljo do življenja. Našla je voljo in željo po ustvarjanju in potrkala na vrata Lične hiše. Z veseljem sva jo sprejela in hitro smo ujeli ustvarjalni ritem Ireninih rok, ki so ji po operaciji povzročale motorične težave. Probleme in napake smo hitro spremenili v prednosti, Irena pa je počasi, a s trmo in pogumom začela izpolnjevati svoje cilje. Učila se je v svojem tempu, spoznavala barvne odtenke in mešanje, se podala v zgodovino umetnosti ter spoznala svoje najljubše slikarje, ki so ji še danes navdih za marsikatero delo. Med pomembnimi domačimi slikarji, ki jih Irena ceni, so: Marta Jakopič Kunaver, Silvester Plotajs, France Mihelič in Lojze Spacal, med tujimi umetniki pa Mattisse, Van Gogh, Jawlensky in drugi.

Irena je z leti oblikovala svoj risarski in slikarski slog, urila svojo roko in potezo ter se prelevila v pravo slikarko in ilustratorko. Njena barvna poteza je ekspresivna, polna kontrastnh presenečenj, neobremenjena z realnostjo sveta. Njen svet je slikovit, poln pozitivne energije, ki jo je kljub bolezni in trpljenju znala ohraniti v sebi in jo slikarsko izraziti.

Slikarstvo jo je utrdilo, jo terapevtsko ozdravilo, ji dalo novih moči in danes pred nami stoji nova Irena, ki nas pozdravlja s svojimi zadnjimi stvaritvami, ki pričajo o kakovosti in moči njenega slikarskega izražanja. Kot mentorica Ireno občudujem in sem ponosna nanjo, saj je skozi vsa ta leta s svojo močno voljo in trmo prišla tako daleč, da se je ponovno pobrala in dokazala, da zmore, da zmore dosti več kot so ji pripisali zdravniki, da ima v sebi dosti več kot bi mislil marsikdo, ki jo pozna samo na videz!

Irena SE  NE DA, je borka, je močna osebnost, ki se danes potegne za svoje pravice in ne popusti. Začela je uživati v življenju in to tudi izraža v svojih slikah. Ne skrbijo je več napake, te so že zdavnaj postale del njenih slikarskih kompozicij. Packa tu in packa tam, in vse postane še bolj pestro in zanimivo. Igra pack in nepravilnih črt na barvnih ploskvah včasih deluje še bolj zanimivo kot popolnost barv in oblik. Irena se kakor otrok poigrava z barvami in liki, išče trenutke, ko s čopičem potegne sem in tja, uživa v spontanosti. Možgani dajejo ukaze, ki jim njena roka vedno ne zmore slediti, zato roka pelje svojo pot, posledica tega pa so neverjetni rezultati, ki nas osupnejo. Ekspresivnost izraza, sproščena poteza in motorične ovire povzročijo zanimive podobe, jih delno popačijo, dajo jim svoj dih, svoj poseben karakter, ki ga pri zdravi motorični sposobnosti ne bi dosegli. Kdo ve, kakšni bi bili rezultati, če bi imela Irena zdrave roke? Morda sploh nikoli ne bi slikala?

Vesela sem, da v  Galeriji mežnariji odpira razstavo tako izjemna ustvarjalka kot je Irena. Pred leti je imela samostojno razstavo ilustracij v Lični hiši, kasneje pa še samostojno razstavo Križevega pota, ki ga je naredila za cerkev Sv. Pavla na Planini nad Ajdovščino. S svojimi ilustracijami je opremila tudi knjigo in časopis, imela je tudi nekaj skupinskih razstav.

Irena, želim ti, da bi še naprej tako zavzeto ustvarjala in iskala nove slikarske izraze, da bi se razvijala in uživala v življenju!

Mag. Polona Kunaver Ličen, v Ajdovščini, 26. 10. 2012

Odprtje razstave je bilo v torek, 27. novembra 2012 ob 18.45 v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.

Glasbeni program: Neža Kunaver, prečna flavta