Tanja-Pina Škufca, rojena leta 1967, je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani leta 1994 diplomirala iz slikarstva pri profesorju Zdenku Huzjanu, na oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani. Med študijem je bila nagrajena s študentsko Prešernovo nagrado. Poučevala je likovno vzgojo v osnovni šoli, sedaj pa deluje kot vodja izpostave JSKD v Logatcu.

TANJA-PINA ŠKUFCA
Likovna dela Tanje-Pine Škufca predstavljajo slikarkino subtilno prisluškovanje krajinskim motivnim vzpodbudam. Te prihajajo iz raznovrstnih okolij in pripadajo različnim izsekom iz naravnega časovnega krogotoka. Na začetku ustvarjalne poti je navdušenost nad motivom izražala s skrbnim sledenjem elementom njegove ilustrativnosti, z mimetičnim razkrivanjem bistvenih sestavin posameznega miljeja, kar je njenim slikam dajalo topografsko določljivost. Svet videnega in doživetega je ostal inspirativen, a avtorica se na nadaljnji poti ni več odločala za njegovo klasično (re)interpretacijo, saj je želela preseči njegovo podobo, jo spremeniti v povsem njeno, avtentično likovno in vsebinsko transformacijo. Videnje se je namreč obogatilo z vse bolj intimno, trenutno slikarkino refleksijo. S svojimi mislimi in čutenji je najprej »zaorala« med njive, na polja, ki jih je likovno obdelovala z materialno polnimi barvnimi nanosi, z odločnimi, tekočimi, širokimi in krepkimi potezami, z barvami, ki so prinašale resničnost in hkrati slikarkino (ob)čutenje te resničnosti, ki so izražale njen oseben, subjektiven odnos do stvarnosti. Čeprav je ta še vedno bivala v okvirih realizma, so ji izrazitejša barvna naglaševanja in drobna formalna preoblikovanja dajala ekspresivni utrip. V tovrstni slogovni smeri se nizajo tudi dela likovno-formalno in vsebinsko zaokroženega cikla slik z naslovom Odsevi. Ti predstavljajo slikarkin sprehod po mestnem jedru naše prestolnice, ob reki Ljubljanici, v katero se ogledujejo veličastne arhitekturne kulise. Tok reke zamaja njihovo statičnost, eksaktno in dovršeno fantazijsko zavijuga, razigrano poplesava in se spreminja v nekakšen slikarkin privid dinamično artikuliranih barvnih ploskev, udejanjenih s slikarkinimi bravuroznimi potegi čopiča ter oživljenimi z refleksijami magične svetlobe. S sestavljanjem oblik na rečni gladini avtorica lovi minljivost in čarobnost trenutka. Ne ostaja pa le na površini, saj reka postane nekakšna metafora za očiščenje misli, za njihov potop v simbolne dimenzije, v katerih odsevajo pomembna soočanja med materialnimi in duhovnimi vsebinami, med minljivim in večnim. Nadaljnje potovanje skozi slikarski medij jo je pripeljalo do sestavljanja motiva iz segmentiranih barvnih nanosov in s tem v neposredno bližino impresionistične metode slikanja. Z njo je avtorica izživela svoj vizualni spomin na travnike, na zelene površine, katerim ni videti konca, na kompozicijsko odprte planjave, ki v misel prikličejo pesem španskega pesnika Federica Garcie Lorca in so hkrati dokaz, da Tanja-Pina Škufca slikovno površino spreminja v živ, pomirjujoč, v mladostno pomladno zelenilo odet prostor, ki se iz enega samega barvnega imenovalca razpira v zahtevne odtenke in v občutena tonska stopnjevanja, v čudovito zelenilo, ki ga mestoma dodatno oživljajo oblikovno stilizirani, barvno pa intenzivni in žarilni travniški cvetovi. Bogato slikovno fakturo sestavlja iz barv, ki predstavljajo posnemanje naravnih danosti. Z raznolikostjo nanosov, obdelav, intenzitet in njihovih struktur pa še stopnjuje optično resničnost. Barvno substanco spreminja v živ, pulzirajoči ekosistem, v realizem oz. naturalizem, ki pa ne pripada zrcaljenju stvarnosti, ampak z abstraktno predstavo uprizorjenemu vsebinskemu bistvu in utripu narave. Barvni segmenti namreč prinašajo občutenje motiva kot vzgon likovne substance, ubrane v subtilno sosledje brezštevilnih nanosov. Svet Tanje-Pine je poln svetlobe, tiste notranje, latentno prisotne v vsakem barvnem nanosu, pa tudi svetlobe ozadja, ki si išče pot med posameznimi barvnimi nanosi gosto stkanega slikovnega organizma. S svetlobami in barvami zgovorno govori o atmosferi, o vtisih trenutka, ki se iz zunanjega videnja spremeni v notranje doživetje. Slikarkina zanimanja in pristopanja k likovni problematiki njena dela približujejo impresionistični maniri, vendar ne predstavljajo vstopa v impotentni historicizem, temveč v sorodno, avtorsko svojstveno izražanje. Za Tanjo-Pino Škufca pa ni impresiven le pogled na travnik, ampak tudi pogled v deževen, mračen dan, v katerem elemente stvarnosti spirajo ali celo odplavljajo dežne kaplje. Slikovne površine postajajo povsem dematerializirane, spremenjene v občutje, v izrazito duhovno stanje. Zgovornost razpoloženjskih stanj prinašajo barve, ki jih avtorica nežno, večplastno razgrinja čez slikovni oder, v obliki povsem lazurnih, pa tudi konkretnejših barvnih open. Uglasi jih v sugestivne in izrazno močne simfonije, v katerih svojo vlogo odigravajo prelivanja, presevanja, pretakanja, v katerih je zaznati dialog med premišljeno pozicioniranimi dotiki slikovnega odra in stihijskimi intervencijami. Tudi v mrakobnost deževnega dne se prikrade slutnja svetlobe, ki »mlečno« sije v neskončnosti slikovnega odra. Krajinska stvarnost pa postane prizor, v katerem je jasno izražen slikarkin princip sublimacije. Med zunanjimi impulzi in notranje osmišljenimi interpretacijami bivajo tudi njeni motivi, povezani z morjem, z vodo. S širokimi, konkretnimi barvnimi nanosi modelira barke ali pa kamenje tik pod vodno gladino. Ko se potopi niže, ko njena ustvarjalna misel seže globlje pa barve in poteze pripovedujejo le še o občutjih: zastrtih, povsem abstraktnih, a asociativno in sugestivno močnih. Barva je vse, so bile misli Marca Chagalla, misli, ki jih Tanja-Pina Škufca spreminja v slikarska dejanja. Hladne in tople, pastozne ali lazurne, zamolkle ali žarilne so njeno veličastno izrazno sredstvo, s katerim uprizarja, pripoveduje in izpoveduje, povzema resničnost zunanjega in razkriva enigmatičnost notranjih razpoloženj.

Anamarija Stibilj Šajn

Odprtje razstave je bilo v sredo, 20. junija 2012, ob 20. uri v Galeriji mežnariji v Mengšu.