Jana Vizjak se ob življenje zaznamujočem ciklu Križevega pota tokrat obrača k Magdaleni Gornik. Dve Ženski, dve rahločutni duši in dve nemalenkostni poti, ki ju je neizprosno zaznamoval Evin sad – sad spoznanja, sad poguma za sprejemanje odločitev, ki prinašajo odgovornost in nemalokrat trpljenje, ob tem pa véliki privilegij biti kristjan.

Prevzeta nad zgodbo Magdalene Gornik, mistikinje z Gore nad Sodražico, je Jana Vizjak začutila poklicanost, da s Slikarstvom pripomore k priznanju velikega pomena za slovenski narod žene, ki bi v marsikaterem drugem okolju že nosila belo oblačilo in svetniško lilijo v rokah. Magdalena Gornik pa je danes „le“ žena, ki se jo sme častiti zaradi njenega vdanega prenašanja trpljenja in pobožnosti. V življenju je doživljala videnja, zamaknjenja, stigme, prejemala je mistično obhajilo in druge mistične darove. Vse to je zapisovala sama in ljudje, ki so jo obkrožali in spremljali njeno trnovo pot. Skozi mistična razodetja je Magdalena Gornik prejela uvid v nebeško kraljestvo in ga v preprosti rodni govorici skromno delila naprej. Sorodna duša Jane Vizjak v nesebični izpovedi to sporočilo posreduje nam, da bi skozi moč pravega, globoko doživetega slikarstva laže razumeli božje skrivnosti. Umetnica k ciklu upodobitev življenja Magdalene Gornik pristopa ponižno in se pokloni pogumu te žene, ki se je vedno znova odločala za pravo trnovo pot.

S tem ciklom opozarja na nujnost mistike v svetu, ko se je človek pretirano oddaljil od Boga, ko je skoraj popolnoma prekinil stik z njim, ustavil notranji dialog z njim. Cikel sicer predstavlja Magdaleno Gornik, a je izpoved o presežnem, o idealizmu, ki se mora nujno vrniti v izogib doživetju Magdaleninega videnja pekla: to je prepad v črnih plamenih, je prostor, v katerem se ni mogoče premakniti in kjer se čas nikamor ne premakne.

Podobno kakor Magdalena Gornik je tudi Jano Vizjak bolj prevzela lepota nebeškega kraljestva. V njene slike se skoraj nenamerno in naravno prikrade čudovita notranja svetloba. V svojih videnjih Magdalena Gornik pripoveduje o nebesih kot o svetlobi neizrečene lepote, veselem kraju, polnem angelov prosojnih teles, duš v belih oblačilih in s cvetjem v rokah. Tu čas mineva hitro. Jana Vizjak v svojih delih izpoveduje prav svojo željo po dvigu kvišku, v nebesa, nasproti globljemu razumevanju in občutenju svetega in mističnega, k notranjemu miru, modrosti in simbolni modrini neba. Cikel slik je močan izraz slikarkinega prepričanja o resničnosti videnj slovenske mistikinje, o njenem času, ki je prišel zdaj, in o uresničevanju znamenj, ki niso naključna.

Večnost v Sveti Trojici, obdani z angelskimi zbori, je resničnost, na katero prepogosto ne upamo več ne upati ne vanjo verovati. Pričujoči cikel Jane Vizjak nas opomni, da smemo.

Ana Škrlep

Odprtje slikarske razstave Jane Vizjak je bilo v sredo, 21. marca 2012, ob 19. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu. Razstava je bila odprta do srede, 11. aprila 2012, vsak dan med 18. in 20. uro.

Večer sta kulturno obogatila glasbenika Drago Arko in Vlasta Doležal Rus.