O vršiškem krokarju in planinskem orlu

Tej zgodbi sem prisluhnil na robu gozda, v čebelnjaku starega župnika gospoda Marka. Spletel jo je iz brenčanja kranjske sivke med cvetovi detelje in spomladanskih oblakov nad Kranjsko Goro.

Ta dva veličastna ptiča iz pradavnih časov sta živela tu, v osrčju Alp, vsak na svoj posebni in hkrati zanimivi način. Orel je bil kajpak vladar. V njegovo posest so spadali Triglav s stotimi sosednjimi hribi in stotimi dolinami.

Na najvišji in najteže dostopni steni Triglava si je orel izbral prostor za velikansko, razkošno gnezdo. Od tod je vsako jutro poletel, da bi si ogledal svojo posest. Njegovo ostrovidno oko je pazilo na red in pravičnost v kraljestvu. Z višine je nadzoroval življenje spodaj in vsi so to vedeli: od čebel do ljudi. In vsi so bili seveda ponosni, da živijo v kraljestvu planinskega orla. Še sam orel je bil ponosen, saj se je zavedal svoje veličine in dostojanstva. Bil je strog in pravičen in, kakor se spodobi za vse kralje in vladarje tega sveta, veličastno ohol.

Kadar je ob jasnih popoldnevih na svojih širokih krilih jadral nad Triglavom, se je zdelo, da hoče povedati: »Jaz, ki sem mogočen, sem tu zgoraj, vi, ki ste majhni, pa ste nekje tam doli.«
No, samo nekaj je motilo planinskega orla, nekaj je motilo popolni red v njegovem kraljestvu. To je bil vršiški krokar, zelo velik, star ptič. Imel je črno-modro lesketajoče se perje, močan kljun in tako globok in skrivnosten pogled, da je vsak, ki se je srečal z njim, izgubil pogum; spreletel ga je rahel hlad, kakor da bi padel v neko kozmično brezno časa in modrosti.

Včasih se je med igro svetlobe in senc zdelo, da se je zlil s skalami; zdelo se je, da krokar ni ne živ ne mrtev, kakor da bi bil samo on tisti, ki mu je bilo dovoljeno pogledati na drugo stran skrivnosti.

Nihče ni vedel, kdaj se je krokar naselil na Vršiču in koliko je star. Ljudje so menili, da ima sto, mogoče celo dvesto let, med starci v Kranjski Gori pa so krožile govorice, da je krokar stražar časa in da se je rodil in bo umrl skupaj z gorami.

Prebivalci Vršiča so do njega čutili spoštovanje, celo nekaj strahu, in čeprav ni storil nikoli nikomur ničesar hudega, so se ljudje njega in njegovega pogleda, če se je le dalo, raje izognili.

Pripovedovali so, da je bilo včasih, pred svitom, videti modrikaste, iskreče se trakove, pokrite s srebrnikastim ivjem, ki so med skalami in drevjem švigali k vršiškemu krokarju. Stekali so se k njemu z vseh strani in nato izginevali.

To so bili potoki zapisanega časa. In če se je po naključju zgodilo, da je kdo padel v ta potok, so v siju potoka vsi videli, kako dober ali slab je ta človek. Povsem verjetno so se prav zaradi tega prebivalci sosednjih hribov in dolin vršiškega krokarja bali.

Najbolj pa jih je zanimalo, zakaj ta črni ptič zbira modrikasto srebrne potoke, s katerimi so se prepojile njegove peruti; te so se še nekaj časa po tistem nenavadnem svitu svetile z modrikastim plamenom. A to je bila krokarjeva skrivnost, kakor vemo, pa skrivnosti kot spomini na slaba dejanja ljudi strašijo.

Sicer pa se s slabo vestjo ne srečujejo samo ljudje. Tudi lisice je motil spomin na ukradene kure pri kranjskogorskih kmetih, medvede spomin na obiske čebelnjakov, srne spomin na potacane njive …

Kaj pa miši, komarji, koze, ptice, konji? Vsi, tudi tisti najmanjši imajo svoje male grehe: miši kradejo kmetom žitna zrna, make lovijo miši, psi pa preganjajo make. Vse to lahko preberemo v potokih zapisanega časa.

»Eh, grehi, naši zemeljski grehi!« so sopihali kranjskogorski starci, ko so zgodbo o vršiškem krokarju pripovedovali otrokom. A otrok ta žalostna zgodba ni preveč zanimala. Nekaj časa so naveličano poslušali, potem pa urno stekli nazaj k svojim veselim otroškim igram. Razlog za njihovo brezbrižnost je bil gotovo v tem, da še niso imeli na vesti grehov oziroma niso poznali gorja, ki ga grehi prinašajo. Samo čas je tisti, ki kakor velika reka nanaša življenjski prah in umazanijo na obraze ljudi.

Na obrazih starih ljudi lahko preberemo, kako so živeli in koliko grehov imajo njihove duše. Srečni so tisti, na obrazih katerih lahko vidiš odtis mladosti, otroško iskrico v očeh, razposajen nasmeh iz otroštva.

»Oh, ljudje, ljudje,« je trudno zavzdihnil krokar, medtem ko je racal po skalni polici in opazoval modro svetlobo sredi svojih kril. Da bi bolje videl, kaj so spet napravili ti veliki grehotvorci, si je pokrival glavo s krilom. Utrujen od vseh teh grehov, se je, da bi še našel kakšen smisel, večkrat ustavil, premišljeval, toda vse, kar se je zgodilo od tega tisočletnega stanja, je bilo, da ga je trgalo in ščipalo po kosteh in sklepih. Kaj bolečine, te bi še nekako prenašal. A ko je videl spodaj pod sabo toliko trpljenja in gorja, ki ga, kdo bi vedel zakaj, prizadenejo drug drugemu ljudje, je postala njegova duša tako težka, da je komaj zaplahutal s krili. Najhuje je bilo, da temu ni bilo videti ne konca ne kraja.

V potokih zapisanega časa je krokar videl tudi ujete ruske vojake, ki gradijo cesto na Vršiču. Koliko je bilo šele tam žalosti in samote, da so modrikasti potoki in krokarjeve peruti postajali sivi. Kakor je videl krokar, ruske ujetnike ni toliko trpinčilo delo kakor domotožje po širnih stepah, po brezah, po tajgi, po balalajki …

»Oh, ljudje …, ljudje …,« je otožno krakal krokar. »Koliko groze boste še prizadejali drug drugemu?!«

Orel, ki je z višine opazoval Vršič in te male ljudi, je bil nezadovoljen s krokarjem.

»Samo poglej si to staro ptičje strašilo! Kje je spoštovanje?! Ali ta ptič sploh ve, kdo je vladar Alp?! Koliko let že krožim nad njim, pa ni niti glave obrnil!« se je jezil orel, kajti vedel je, da njegov vladarski sijaj prav ni ne gane starega krokarja.

Največkrat ga je videl, kako je zatopljeno strmel v svoje modrikaste potoke ter se sem in tja ozrl k ujetnikom, ki so gradili cesto.

»Le zakaj ga zanimajo ti mali sivi ljudje, ki gradijo cesto?! Kaj bi jih gledal! Ljudje imajo svoj vojni red, če zmaga močnejši, šibkejši umre,« je s prezirom govoril orel. Kot najmočnejši v kraljestvu je orel to dobro razumel.

Vendar nekega zimskega dne ni ve zdržal in se je spustil h krokarju. Ta mu je v pozdrav kot sebi enakemu mirno pokimal s kljunom in, kakor da se ni zgodilo ni, naprej strmel v modrikasto svetlobo med svojimi krili.

Orlu, užaljenemu zaradi tolikšnega nespoštovanja, je zavrela kraljevska kri in, komaj zadrževajoč srd, je vprašal krokarja: »O ti stari krokar, verjetno slabo vidiš in nisi opazil, da se je spustil k tebi sam gospodar tukajšnjih krajev. Kje je tvoje spoštovanje? Kje je globoki poklon? Ali ne veš, da sem oblast in moč in da na tem svetu ne obstaja nič močnejšega od mene?«

Krokar je nejevoljno privlekel glavo izpod svojega krila in škripajoče, a trdo, zakrakal: »Nimaš prav, vladar. Najmočnejša na svetu sta čas in ljubezen. Jaz, ki sem njun služabnik, pa častim potoke zapisanega časa in tako ustvarjam ljubezen. In ker vsako živo bitje razen tebe, mogočni vladar, ve, da so mi znani vsi grehi, živi z zavestjo, da bo neko postalo boljše, in zato poskuša manj grešiti. Prav zaradi tega upanja se v modrikastih potokih prižiga ve in ve srebrnih zvezdic ljubezni; in neko bodo vsi potoki postali ena sama velika reka ljubezni in ta bo zapolnila vsak najmanjši kotiček na zemlji.«

Orel, ki kar ni mogel verjeti tem krokarjevim besedam, je zasikal: »Vidim, da nimaš niti spoštovanja do svojega gospodarja niti pameti, ko govoriš o teh namišljenih stvareh kakor o nečem resničnem. Tisto, kar obstaja in velja na tem svetu, sta oblast in moč.«

Kakor da krokar ne bi slišal, kaj mu je govoril orel, si je nekaj pozorno ogledoval pod svojo črno perutjo.

To je še bolj razjarilo orla, da je visoko zamahnil s krili: »O, ti stari neumni ptič, pri priči te razbijem!« Krokar je ob teh besedah samo odmahnil s krilom in se zazrl nazaj v svoje modrikaste potoke.

Orel se je dvignil visoko v zrak in kakor kamen padel na krokarja. Udarila sta se eden ob drugega. Zavrtela sta se v klobčiču Oblast in Moč – Ljubezen in čas. Zvalila sta se skupaj s kamenjem, drevesi in snegom.

Navzdol je zdrvel plaz, ki je pometal vse na svoji poti. In premešale so se te vzvišene besede s potoki časa, z modrim polomljenim perjem, s kriki ljudi, z zavijanjem živali … Sneg, roke, kamenje, krila, oči, polne solz in groze, spomin, ljubezen in vzdihi. Do samega dna, kjer je tišina.

Izpod kamenja so pritekli modrikasti potoki zapisanega časa nekam navzgor, do samega vrha Vršiča. Prepletli so se v klobčič in se zaiskrili. V tem modro-črnem siju se je spet prikazal obris večnega krokarja, ki je bil nenavadno razmršen. Zaprhutal je, udaril s krili in zletel na skalno polico, kakor da ga plaz ne bi bil pokopal skupaj z ruskimi ujetniki, avstrijskimi vojaki in orlom.

Krokar je dvignil krilo in se zastrmel v modre potoke zapisanega časa. Čas in Ljubezen sta večna in skupaj z njima tudi vršiški krokar.

Ko je končal pripoved, se je stari župnik presedel, pretegnil, nato pa je s kotičkom očesa pogledal proti meni in se zvito nasmehnil. Pogledal sem ga, nato pa še enkrat prisluhnil vetru, ki je v preteklost odnašal zgodbo o orlu in krokarju. In med šuštenjem trav, vonjem rož in brenčanjem čebel, tam nekje globoko izpod neba, tam nekje nad smrekami in Vršičem, sem zaslišal žametni glas vršiškega krokarja.

Nikolaj Aleksandrovi Mašukov je bil rojen 8. marca 1956 v sibirski vasi Bik na bregu reke Angara blizu Krasnojarska, kjer je najprej (1975 – 1977) dokončal Šolo za slikarstvo, nato pa (1983 – 1988) še visokošolski študij na akademiji, smer kiparstvo. Leta 1990 je postal član Zveze ruskih umetnikov. V Moskvo se je preselil leta 1989. Čeprav je bilo težišče njegovega študija kiparstvo, deluje kot svobodni umetnik na dveh področjih, slikarstvu in kiparstvu. V Krasnojarsku, enem bogatih, hitro se razvijajočih sibirskih mest, je z mladostno sproščenostjo pričel raziskovalno posegati po modernističnih likovnih spoznanjih, jih uspešno dopolnjevati in uveljavljati na samostojnih (po letu 1990), pa tudi na skupinskih razstavah s povsem nekonvencionalno, predvsem abstraktno in konceptualistično tematiko. Med drugim je več njegovih del vključenih v Muzej za moderno umetnost v Caricinu pri Moskvi. V Slovenijo je skupaj z ženo, slikarko Mašo Bersan, pripotoval naravnost iz Moskve 1994. leta. Najprej v Ljubljano, po uspešni izvedbi naročil na Bledu pa se je preselil v Ljubno na Gorenjskem.

Odprtje prodajne razstave slik je bilo v četrtek, 12. februarja 2004, ob 19. uri v Galeriji klet na Slovenski cesti 30 v Mengšu.

Razstava je bila na ogled do 27. februarja 2004, in to vsak dan med 17. in 19. uro, ob nedeljah pa je bila zaprta.

Kulturni program je oblikovala kitaristka Meta Skok.

Razstavo je omogočila Občina Mengeš.