Vljudno vas in vaše prijatelje vabimo na odprtje fotografske razstave, ki bo v torek, 12. aprila 2011, ob 20. uri v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu. Razstavo si bo mogoče ogledati do petka, 6. maja 2011, vsak dan med 18. in 20. uro. Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Gali Tibbon je rojena 1973 v Jeruzalemu in tam tudi živi. Diplomirala je iz dokumentarne fotografije na Jeruzalemski fotografski šoli in začela poklicno pot kot fotoreporterka za lokalno novinarsko agencijo.

Leto 2000 je začetek njenega sodelovanja z Agence France-Presse (AFP), pri kateri je pokrivala izraelsko-palestinske konflikte. V desetletju pridobivanja bližnjevzhodnih izkušenj je delala tudi v Turčiji, na Kubi, v Franciji, Španiji, Egiptu, Jordaniji, Etiopiji in Ukrajini.

V zadnjih letih Gali Tibbon raziskuje verske teme z osredotočenjem na obredja, romanja, tudi v Evropi, krščanstvo in Jeruzalem, Samarijane, etiopsko krščanstvo … Njene fotografije objavlja večina najuglednejših svetovnih časopisov in revij, razstavljene so bile na mnogih fotografskih festivalih in v najpomembnejših galerijah. Postala je tudi naslovna junakinja dveh filmov: Ogledala vojne (režiser Patrick Chauvel) in Ženske v fotoreporterstvu (Knight Center for International Media).

Več o njenem delu si lahko ogledate in preberete na http://www.galitibbon.com/.

Odmevi krščanskega Jeruzalema
Gali Tibbon

Razstava je vabilo k vkrcanju na čarobno mistično križarjenje, kratek vpogled v skrivnostni svet skozi labirinte kapel in oltarjev, kalejdoskop barv in tekstur, edinstveno zlitje ljudi in kultur.

Cerkev Božjega groba stoji skromno umaknjena ob rob v prepletu ozkih cest starega jedra Jeruzalema. Ta cerkev je ena najslavnejših svetovnih verskih znamenitosti, a hkrati ena najmanj raziskanih. Stoji na kraju Jezusovega križanja, njegovega groba in njegovega vstajenja, na kraju, kjer se je rodilo krščanstvo. Zgrajena je bila v zlati dobi bizantinskega cesarstva in obnovljena med križarskimi vojnami. Vse do današnjih dni je tudi najbolj priljubljeno romarsko središče kristjanov z vsega sveta.

Duhovniki in verniki pojejo molitve v vseh mogočih jezikih, kakršne je bilo slišati le še v Babilonskem stolpu. Škofje opravljajo verske obrede v svetopisemski aramejščini, medtem ko v poltemi tega izjemnega krščanskega svetišča odmevajo še drugi starodavni jeziki. Skrivnostni menihi krožijo okrog Božjega groba in ga blagoslavljajo s kadilom in v ta dišeči dim se ujamejo žarki svetlobe. Naletimo lahko na nenavadno mešanico obredov še iz časa prvih krščanskih ločin, ki tu neprekinjeno obstajajo že dve tisočletji. Najverjetneje je to edini kraj na svetu, kjer se pod isto streho v molitvi družijo množice vernikov, drug ob drugem brez razlik.

V teh sedemnajstih stoletjih so ljudje z vsega sveta prihajali med to starodavno, posvečeno kamenje, kakor bi jih vse zbliževala magnetna moč: romarji v svojem razodetju in z razsvetljenjem v očeh molijo z neuničljivim izrazom čaščenja na obrazu. Ne odidejo prej, preden ne dobijo priložnosti dotakniti se in poljubiti prav vsakega od svetih oltarjev ter poklekniti pred njimi. Zunaj zamaknjeni verniki nosijo lesene križe po vijugasti Vii Dolorosa, poti, ki jo je s svojimi zadnjimi koraki prehodil Jezus in ki se zaključi ob Božjem grobu.

Jeruzalem ni le središče mednarodne politične pozornosti, je tudi središče treh največjih monoteističnih veroizpovedi. Stara besedila in zemljevidi ga opisujejo kot stičišče sveta, začetno točko sveta, njegovo izhodišče. Na pol poti med vzhodom in zahodom je Jeruzalem postal talilni lonec, mozaik, v katerem se kulture in verstva mešajo, a nikdar ne zlijejo, v katerem torej vsaka celota ostaja kar najbolj samosvoja.

Kristjani so na Bližnjem vzhodu vedno prisotna manjšina. Različni tokovi si delijo skupno skrb glede lastne verske prihodnosti. Namesto da bi se združili znotraj iste vere v Cerkvi, krščanstva, so verniki razdeljeni, vsak se neprestano bojuje za ohranjanje svoje etno-religiozne identitete.

Stoletja boja za moč in ozemlje so Cerkev pustila razdeljeno na šest največjih krščanskih veroizpovedi. Divja pobožnost, s katero vsaka od njih varuje svoje ozemlje, je že legendarna. Tri glavne veroizpovedi – rimskokatoliška, grška pravoslavna in armenska – imajo osrednje pristojnosti v Cerkvi Božjega groba od edikta otomanskega sultana iz leta 1852, ki je znan kot dogovor o ohranitvi obstoječega stanja. Druge veroizpovedi, koptska, sirijska pravoslavna in etiopska, so prav tako dobile svoj prostor in pravice v njej. Sultanov status quo je zamrznil čas. Stoletja nespremenjene verske tradicije in večetnično opredeljevanje združujejo ljudi in vero na način, ki ga ni mogoče videti nikjer drugje – v edinstven, nenavaden kolaž.