Vido Kregar, Sveti Jurij v Sloveniji, razstava in predavanje

Vabimo vas na razstavo in predavanje, ki bo v petek, 10. novembra 2017 ob 18.45 v Galeriji mežnariji.
 Razstava bo na ogled do srede, 15. novembra 2017 med 17. in 19. uro. V nedeljo bo razstava zaprta.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Odprtje razstave Janeza Suhadolca

Utrinki ob odprtju razstave Janeza Suhadolca S poti in iz delavnice. Razstava je odprta še jutri, vabljeni na ogled.

S poti in iz delavnice, razstava Janeza Suhadolca

Vljudno Vas in Vaše prijatelje vabimo na odprtje razstave Janeza Suhadolca, ki bo v petek, 29. septembra 2017 ob 19.30 v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.
Razstavo si bo mogoče ogledati do srede, 11. oktobra 2017 vsak dan med 17. in 19. uro. Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.
 S poti in iz delavnice – Razstava pastelov in stolov
Rojen sem bil 3. 7. 1942 v Ljubljani. Službovanje sem sklenil leta 2012 kot redni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za Arhitekturo Univerze v Ljubljani. Svoj pedagoški eros sem že prej strnil v knjigi: »Prostoročno risanje za arhitekte / Freehand Drawing for Architects.« Za slovo sem imel na šoli predavanje z naslovom: »Zakaj študij arhitekture odsvetujem.« Osnovna misel predavanja je bila, da moderne arhitekturne realizacije ne presegajo zgledov iz preteklosti. Vse, kar premore najlepšega in najboljšega moje rodno mesto, je bilo zgrajeno pred začetkon Druge svetovne vojne. »Vse najlepše hiše naj bi bile že zgrajene«, se je enkrat zareklo takratnemu dekanu Fakuletete za arhitekturo. To je bridka ugotovitev, nekaj podobnega velja tudi za Mengeš in za ves svet.
Svojo publicistično dejavnost sem zbral v treh knjigah: »Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom«, »Od Akropole do Ribnice« in »Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem«, pripravljam četrto. Z bratrancem Petrom Hawlinom (1941 – ) in prijateljem Marjanom Paternostrom (1952 – ) sestavljamo gledališče »8. februar«. Uprizarjamo »za izven in za podeželje« moje dramolete s skupnim naslovom: »Izdaja je naše zveličanje«. Dramoleti na zabaven način kažejo na (delno) izdajalsko naravo nekaterih naših najbolj znanih osebnosti iz slovenske zgodovine od Črtomirja naprej. Dramolet »En dan v življenju slovenskega arhitekta« je bil predvajan na našem radiu kot »Humoreska tega tedna«. Tako usodo so doživeli potem še štirje moji zabavni in zabavljaški teksti. Imam sloves, kolikor ga pač je, humorističnega pisca. Moja mati je jemala žalost in trpljenje kot eksistenčno nujo, tudi drugače izhajam iz resnobnega družinskega okolja. Moja domnevna dovtipnost me preseneča – le od kod se je vzela?
Slikam povečini z oljnimi pasteli. Z njimi se drgne neposredno po papirju, brez čopičev, otiral, razredčil, palet in podobnega. Barve se med seboj mešajo kar na slikovni površini. Slikanje s pasteli se lahko hitro začne in po delu ni veliko pospravljanja. Končanih podob ni treba sušiti ali kako drugače utrjevati. Za slikanje s pasteli je dober skoraj vsak papir. Mešanje barv je precej omejeno, zato se oljni pasteli izdelujejo v mnogih barvnih odtenkih. Nekatere kolekcije obsegajo čez 100 različnih odtenkov. Take imam najrajši.
Oljni pasteli so »potovalna tehnika«. Vse podobe so nastale mimogrede na mojih potovanjih peš, s čolnom ali s kolesom. Iz razumljivih razlogov so to izdelki skromnih razsežnosti. Sem torej umetnik malega formata. Na splošno velja prepričanje, da so moje podobe barviti in veseli izdelki. To mi je všeč. Pri slikanju čisto nič ne trpim in nimam nobenih ustvarjalnih bolečin, ki menda spremljajo vse »ta prave« in »ta zaresne« umetnike. V resnici slikam kar tako iz veselja in za kratek čas. Zoran Mušič je nekje zapisal, da kdor pri umetniškem ustvarjanju trpi, naj menja poklic. To, kar tako, mimogrede. Mislim, da gre za zmerno ekspresionistične podobe. V času ko prevladujejo instalacije, konceptualna umetnost, bodiarti, hepeningi in »projekti« vseh vrst, je to precej zapoznela usmeritev. To me ne moti. S svojimi podobami nimam namena spreminjati ali kako drugače določati umetniških tokov na Slovenskem, po svetu še toliko manj.
Poleg originalnih oljnih pastelov so na ogled še računalniške povečave teh podob. Računalniške povečave so glavnina razstave. To računalniško preslikavanje razumevam kot eno od sodobnih grafičnih tehnik. S temi precej velikimi grafikami postajam umetnik srednjega formata.
V kleti hiše, kjer stanujem, imam mizarsko delavnico. Iz lesa izdelujem po lastnih zamislih različne kose pohištva – največ stole. Včasih me vprašajo: »Kaj pa delaš?« Rečem: «Že spet žagam, tešem. Brusim in poliram svoj zadnji »nikdar dokončani stol«. Potem se vprašam po smislu tega početja in si povem, da delam te stvari zato, ker se nisem nič drugega naučil. S tem nočem svojega dela posploševati ali podcenjevati, tega sploh ne, čutim in vem iz izkušnje in spomina, da polzi drugje čas na načine, ki jih sam ne znam, ne zmorem, jim nisem kos, si ne upam, sem prestar in nekako neuveden. Mogoče mi bo dano v katerem prihodnjih življenj.
Do mednarodnih arhitekturnih in oblikovalskih usmeritev sem, milo povedano, zadržan. Večina mojih kolegov arhitektov ni tega mnenja. Večina mojih kolegov arhitektov se ima za globaliste. Ustvarjajo v skladu z stilskimi zapovedmi velikega belega sveta. Moderna arhitekturna praksa, ki kar naprej prisega na znano geslo »funkcija določa formo«, ter proglaša dolgčas in puščobo za vrlino in lepoto, me zmeraj manj zanima. Imam se za regionalista. Če sem že Slovenec in ne Nemec, Perzijec ali Hotentot in govorim slovensko, se mi zdi samo po sebi umevno, da se tudi v ustvarjanju izražam slovensko. Na svoje slovenstvo sicer nisem čisto nič ponosen, tega dejstva ne doživljam kot kakšno milost. Navdihujem se s sporočili preteklega umetnostnega ustvarjanja na Slovenskem, posebej izpostavljam genialno osebnost Jožeta Plečnika. Lahko, da so moji izdelki staromodni, lahko, da so kičasti, domačijski kot glasba ansambla Avsenik, nepripravni za vsakdanjo rabo, za industrijsko proizvodnjo, vse to in še kaj zraven je lahko res. Vendar naj pripomnim, da so moji izdelki razpoznavni in skušajo nadaljevati tisto, kar bi lahko označil za slovenski arhitekturni in oblikovalski stil. Domišljam si, da so moji izdelki narejeni v skladu s slovensko umetnostno tradicijo. Domišljam si, da takih ali podobnih izdelkov ni nikjer drugje na svetu. Nekoliko bolj širokogrudno naštevanje mojih izdelkov bi se ustavilo pri številki 350. In če že spet počasi in natančno premislim: zaprem oči in vidim te neskončne skladovnice lesa, ki se spreminjajo v nikomur mar predmete, v civilizacijsko steljo, itn, se zarečem: ah, saj je vseeno, če še jast kajjastvemkaj postorim, mogoče še en stol, tak manjši…ne posebno velik, tak za abšid (slovo, odhod) … itn., in tako naprej.
Sam o umetniški vrednosti svojih izdelkov težko sodim. Sloviti češki pisatelj Milan Kundera je napisal roman s pomenljivim naslovom »Življenje je drugje«. In res, življenje slehernika je zmuzljivo. Pogosto je tam, kjer ga nihče ne išče!
Janez Suhadolc, september 2017

Obiranje hmelja

Spet smo dočakali letino. Obiranje hmelja je vsako leto prijeten dogodek, ki nam prinese surovine za izdelavo novega piva, ki ga pokušamo ob letu osorej.

Mozaiki na oratoriju 2017

V Plečnikovem letu in ob 25 letnici Kulturnega društva Franca jelovška Mengeš smo v družbi otrok, ki so se mudili na letošnjem oratoriju, na likovni delavnici izdelali nekaj mozaikov.