Izlet v Ilirsko Bistrico ob jubileju Ivana Vesela Vesnina je bil 13. novembra 2010.

Program:
7.00 odhod avtobusa izpred Pošte Mengeš
9.00 spominska maša v župnijski cerkvi v Ilirski Bistrici s koprskim škofom Metodom Pirihom
9.45 blagoslov obnovljenega spomenika
10.00 kulturni program ter predstavitev življenja in dela Ivana Vesela Vesnina
13.00 kosilo

GOVOR JANEZA ŠKRLEPA

Odkrivanje prezrtega

Spoštovani ugledni gostje današnjega srečanja, ki ga posvečamo spominu na odličnega slovenskega rodoljuba Ivana Vesela Vesnina.Ne videti, ne opaziti, pa tudi ne spoznati, ne uvideti, kljub pričakovanju ne upoštevati, kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pomeni prezreti. Bog sam, ki je deset zapovedi zapisal v človeško srce je zapovedal tudi spominjanje, kot temeljno vrednoto za preživetje človeka, naroda, civilizacije s tem ko je velel:

Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši to za spomin v knjigo…« Eksodus, 17. 14

Slovenski klasik Janeza Trdina, ki je bil tudi doma iz Mengša in bil pisec prve slovenske zgodovine v slovenščini je v svojih spominih zapisal, da bo zgodovino slovenskega naroda moč napisali šele, ko bo sleherna naša vas popisala svojo zgodovino. Tega še nismo naredili. Naša zgodovina še ni napisana. Naš odnos do naše kulture je prvi veleposlanik Republike Češke v Sloveniji Peter Kyper povezoval s samomorilnostjo našega naroda. Ko sem protestiral je svojo izjavo tako rekoč neovrgljivo utemeljil. Kako to, da kljub temu še vedno obstajamo? Z gotovostjo lahko rečem, da po čudežu. Le posamezniki Veselovega kova so izprosili zaradi svoje pravičnosti naš obstoj. Za enkrat. Abrahamu, ki je bil velik pred Bogom Sodome in Gomore ni uspelo rešiti. Z velikimi upi smo se mnogi zavzeli za osamosvojitev, za lastno državo in zdaj ko jo imamo, povezano v evropsko skupnost nimamo zagotovljene suverenosti slovenskega, maternega jezika niti v lastni državi. Preplavljajo nas tujci, vsiljujejo nam svoje jezike, svojo kulturo. Ministrstvo za kulturo RS narekujejo slovenskim kulturnim ustanovam dvojezičnost že v imenu ustanov. Moja mama je bila načitana in narodno zavedna žena. Ko sem šel v Srbijo me je vprašala: »Pa znaš kaj Srbsko?« in ko sem šel v Vojvodino: »vsaj malo se nauči Madjarsko«, ko pa smo jo ob prihodu domov našli z našimi znanci iz Nemčije ali Anglije smo jih vedno našli vse nasmejane, saj so se z njo s pomočjo slovarjev sporazumevali v Slovenščini. To namreč pomeni biti osebnost, to pomeni enakopravnost kultur in jezikov.
Tako bi moralo biti sodelovanja med narodi na vseh ravneh. Zaradi prezira narodove samobitnosti se krepi sovraštvo med narodi. Grozljiv primer je področje nekdanje Sovjetske zveze, grobnice mnogih narodov. Vse kaže, da bo taka grobnica tudi Evropa. Pesimist bi bil, če bi ne bil po naravi kroničen optimist. In kadar me zaradi zdajšnjih slovenskih razmer prešine zona še vedno vztrajam v svojem početju, ne več z veseljem ampak iz prepričanja, da so skozi tisočletno zgodovino našega naroda, ne glede na tuje ali domače formalne okvirje, kot so države vedno iz tega naroda vstale posamezne osebnosti, ki so nas postavile ob bok drugih, številčnejših narodov in kadar to ne, so nas s svojo kulturno in jezikovno samobitnostjo vsaj ohranili kot narod in to ni malo.
Kadar se torej jezimo sami pri sebi ali godrnjamo nad kriznim stanjem v naši državi ali v našem narodu moramo vedeti, da je to zaradi našega neznosno slabega zgodovinskega spomina, saj vedno znova izročamo krmilo v roke tistim, ki pospešujejo naše izginotje. Morda bomo obstali, če bomo znali našteti vsaj deset pravičnih. Saj le zaradi njih še obstajamo.
Naj na koncu tega razmišljanja, ki ga je že pred več leti vzdramil Ivan Vesel, dekan Trnovski še rečem: Srečen bom, ko bom na medmrežju prebral, da je leta 1885 Vesel dal zgraditi novogotsko cerkev v Velikem Trnu pri Krškem, da je župnišče na Trnovem dal zgraditi on, ne da bi s tem obremenil farane, da je leta 1888 on povabil sem v Ilirsko Bistrico Šolske sestre Notredamke, pri katerih smo danes gostje, čeprav je njemu še več pomenila poezija in poznavanje zemljepisa v ljudskih šolah, več mu je pomenila prava iskrena olikanost Slovenca in prevodi psalmov iz Svetega pisma, ki jih je, vsakega v drugi pesniški obliki prepesnjeval več kot deset let in jih na svoje stroške objavil in ki jih je celo Gregorčič občudoval. Naj povem: zanje ni bilo prostora na razstavi prevodov svetega pisma v Slovenščino pred leti v Ljubljani. Več so mu tudi pomenile prve pole Ruske antologije, ki jo je prevedel v slovenščino in so tik pred njegovo smrtjo prispele iz goriške tiskarne.
V tem Veselovem duhu se danes veselim, da ste obnovili njegov nagrobni spomenik, ki naj še sto let opozarja na moža, ki tu počiva. Dobro delo ste opravili vsi, ki ste pri tem sodelovali in tudi vi škof, msg. Metod Pirih, ki ste to delo blagoslovili.

Janez Škrlep, Mengeš 2010