Štefan Jež, Hodil po zemlji sem naši …

Vljudno Vas in Vaše prijatelje vabimo na odprtje prodajne pregledne razstave Štefana Ježa,
ki bo v četrtek, 24. oktobra 2019, ob 19.30 v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.
Razstavo si bo mogoče ogledati do torka, 5. novembra 2019, vsak dan med 17. in 19. uro. Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Organizatorja: Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, Slovenska cesta 30, 1234 Mengeš in Mestni muzej Mengeš | www.kdfjm.si

Štefan Jež v Galeriji Mežnariji postavlja na ogled najnovejša dela in nekaj starejših, še ne razstavljenih v pastelu, akrilu in svinčniku. Njegov opus je jasen in izdelan. Predstavljena dela se povezujejo v kitice pesmi, vsak sklop ima svoje rime, učinkujejo pa skupaj. Kakor vselej pri Štefanu Ježu se divja dinamična poteza diagonal pogovarja z umirjeno ploskovitostjo horizontal, in tako je tudi v pričujočem izboru. Poteze slikarjeve roke se prenašajo iz njegove notranjosti – enkrat divje, prednevihtno močne, izpovedne, kakor slap bučeče v doline barv, drugič popolnoma mirne, brez sapice, spokojne v živih simetrijah večera. Slike delujejo, kakor bi nakazovale zgodbe, ki se nerade razkrivajo ter zahtevajo pozorno oko in uho, da bi se jima prepustile.
Nekatera dela slogovno izstopajo zaradi časovne oddaljenosti – na slikarsko ploskev prehajajo iz spominov na mladost in na podobe, ki so slikarja navduševale še preden ga je življenje odpeljalo na pot umetnosti. Natančno izpopolnjena risba Pušavnkove hiše je nastajala med mladostnimi pohajkovanji s papirjem, svinčnikom in prijatelji. Hiše in drevoredi, podobe Mengša, ki jih je brutalna sedanjost že izbrisala, se vračajo skozi sito slikarjevega pogleda, skozi katerega se pretoči le tisto, kar je vredno ohraniti in naslikati.
Umirjeni horizonti obmorskih vedut in marin zadišijo po poletni pripeki in vetru v borovih kotičkih, na obzorju je le slutnja jader, kakor kometi na nebu, slutnja, ki izdaja drobno prisotnost človeka na morju in hkrati njegovo minljivost v neskončnosti narave. Obalna mesteca s hišami so kakor biseri nanizani v ogrlico, ter krasijo modrino neba in morja.
Kraške hiše skromno pripovedujejo o burji, pticah in drevju, o nevihti v naravi in duši.
Dolenjski griči in notranjske vode v trepetavem trstičju v zavetju gore pojejo o spokojnem prehodu dneva v večer, pojejo tako, da se tiho oglasi tudi srce.
Kamniški konci v zavetju sedla so čisti in jasni tako v barvah kot potezah in slike nehote pripovedujejo o notranjem miru urejenega življenja; to so vendarle kraji, kjer slikar živi, kjer je doma. Tu ga prevzame drevo, ki pokrajini določi piko na i, navduši ga cerkveni zvonik, strm vrh ali cesta, ki se izgublja v točko na obzorju.
V slikarskem opusu Štefana Ježa vselej spremljamo v likovno govorico prevedeno podobo  življenja slehernika, v celoti umirjeno, semtertja zaznamovano s predirnimi klici.
Ana Škrlep, umetnostni zgodovinar

Comments are closed.