Vljudno Vas in Vaše prijatelje vabimo na odprtje razstave Thonet in Jurij Rihar, Oživljene krivine,
ki bo v petek, 4. maja 2018, ob 20.00 v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu.

Razstavo si bo mogoče ogledati do srede, 16. maja 2018, vsak dan med 17. in 19. uro.
Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Jurij Rihar
Mojster, ki oživlja krivljeno pohištvo.

Hiša v Podlubniku s številko 235 je posebne vrste pomlajevalnica. Natančneje povedano: v tej hiši Jurij Rihar in njegova soproga Ilona obujata k novemu življenju različne kose krivljenega pohištva. Oba protagonista in nocojšnja slavljenca zbirata in nabirata po bližnji in ne tako bližnji okolici krivljeno pohištvo. Običajno je v obupnem stanju, to se pravi: prašno, oguljeno, strohnelo, počeno, nalomljeno, polomljeno, raztrgano, prekrito z mnogimi nanosi vsemogočih barv in lakov, razsušeno, črvivo, posebno spojni deli pogosto manjkajo, ponekod so sledovi grobih popravil in neprimerne rabe. Vso to navidezno ropotijo je treba najprej razstaviti na posamezne osnovne dele. Potem pride na vrsto strganje, brušenje in čiščenje ter ugotavljanje prvotnega stanja. Jurij in Ilona sta silno vesela, če pri tem kje najdeta podatke o izdelovalcu posameznega kosa. To so običajno papirni lističi, nalepljeni s klejem na kakšno bolj skrito mesto izdelka, na primer pod sedežem stola. Potem je treba ugotoviti, kaj je uporabno, kje je treba kaj dodati, katere razpoke se dajo urediti z lepili, ali je za manjkajoče dele mogoče poiskati primerne dele pri kakšni drugi ruševini, ali pa je treba kakšen kos narediti čisto na novo. Posebna težava so polomljeni spojni vijaki. Te je treba na tak ali drugačen način spraviti iz lesa. To je zelo sitno opravilo. Noben način ni posebno preprost in še manj prijeten. Omenil sem že, da je treba kakšen kos narediti čisto na novo. To ni kar tako. Ker gre za krivljeno pohištvo, je treba narediti na novo kakšen tako ali drugače skrivljen kos lesa.
No, in sedaj pride na vrsto bistvo celotne zadeve. Jurij se ukvarja z restavriranjem krivljenega pohištva. To je pohištvo, ki je narejeno iz na različne načine ukrivljenih, no, ni čisto nujno, ampak ponavadi okroglih lesenih palic. Te palice se ukrivijo v posebnih orodjih, pri čemer jih je treba prej kar precej časa kuhati v vroči vodi zato, da se les zmehča in postane voljan in upogljiv. Namesto v vodi jih je mogoče mehčati tudi v vodni pari. V kalupe se vpenjajo vroče palice, ko se ohladijo ohranijo obliko kalupa. V čem je smisel krivljenja lesenih palic? Z ukrivljenimi palicami se je mogoče izogniti sitnim spojem običajnega pohištva.
Za hrbtni naslon, na primer, so tradicionalno potrebni vsaj trije kosi. Pri krivljenem pohištvu je vse opravljeno z enim samim skrivljenim kosom lesa. Običajno pohištvo se najrajši lomi in kvari na spojih, krivljeno ima malo spojev in je zato zelo trdno in trajno. Krivljeno je v načelu zelo lahko v primerjavi z običajnimi izdelki te vrste. To je gotovo pomembna in dobra lastnost, ki pride posebno do izraza pri množični proizvodnji. Poraba lesa je sorazmerno majhna. Povedal sem že, da ima krivljeno pohištvo, spet v načelu, malo sestavnih kosov. Ti kosi so med seboj spojeni povečini z vijaki. Gre torej za sestavljive in razstavljive izdelke. In res se je to pohištvo od fabrikantov pošiljalo na dobesedno vse konce sveta, zloženo v posebne zaboje v posameznih delih, saj je tako za transport potrebovalo veliko manj prostora. Pred prodajo so jih v priročnih delavnicah hitro sestavili s seveda priloženimi vijaki.
Nazaj pod Lubnik! Jure je za kuhanje lesa priredil običajno železno cev, ki ji je pridodal plinsko gretje, v njej kuha les, ki ga še vročega vstavlja v kalupe. To je sitno opravilo in zahteva veliko potrpežljivosti in natančnosti. Posebno kalupi so zahtevne naprave.
Ko so vsi deli posameznega kosa zbrani, pride na vrsto fino brušenje, toniranje z ustreznimi lužili in politiranje posameznih kosov s tradicionalno šelakovo polituro tako, kot se je to delalo včasih. Potem pride na vrsto sestavljanje. Povečini gre za spoje z različnimi vijaki. Jure je tudi pri vijakih neizprosen. Vsi vijaki morajo biti iz prejšnjih časov, to se pravi, da morajo imeti glavice z zarezo, in ne s križem ali rozeto, kot jih imajo dandanašnji. Iskanje, nabava, lov za starimi vijaki je čisto posebno poglavje pri obnovi krivljenega pohištva. Potem pride vrhunec in skoraj orgastičen trenutek, ko je delo končano in stari kos pohištva spet zablesti v vsej svoji lepoti. To je trenutek, ko so poplačani vsi stroški, znoj in muke, ki spremljajo oživljanje starega krivljenega pohištva. Iz pepela je vzletel ptič feniks.
Med oživljenimi kosi prevladuje sedežno pohištvo: gugalniki, trosedi, dvosedi, naslanjači, stoli za brivce, otroški stoli, vrtiljaki, klavirski stoli in seveda v velikanski večini običajni štirinožni stoli. Nekateri so imeli ob nastanku pletene sedeže in hrbtne naslone. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da k Riharjem ne pride nobeno tako pletivo celo. Ilona in Jurij sta do perfektnosti osvojila tradicionalno pletenje z ratanskimi vitrami, kot se imenuje to pletivo. Nekoliko se na to delo spoznajo celo že vnuki! To je zamudno opravilo z elementi kontemplacije, mogoče celo joge in podobnega. Ob tem se lahko človek poglobi sam vase za naprej in za nazaj, kot večkrat rečemo.
Tehnologija kuhanja in krivljenja lesa je stara. Izdelovalci bloških smuči so, na primer, toplotno obdelovali les tako, da je krivina smuči obstala. Zelo na široko in znanstveno je to tehnologijo dodelal do viškov Michael Thonet s svojimi sinovi, nekje v petdesetih letih 19. stoletja. Izdelavo krivljenega pohištva je ustanovil na Dunaju, kjer podjetje Thonet še danes deluje. Pozneje se je izdelave pohištva lotilo še na stotine podjetij po vsej takratni Avstro-Ogrski in tudi drugod. Zelo znano je bilo, na primer, tudi dunajsko podjetje Jakob in Joseph Kohn, na Češkem je delovalo veliko podjetje Ligna, pri nas se je s takim pohištvom ukvarjala tovarna Remec v Kamniku, kasnejši Stol Kamnik. V Varaždinu na Hrvaškem je bila zelo znana tovarna Mundus, v Ljubljani je bil znani producent Andrej Bavcon itn. Produkcija v vseh teh obratih je bila neizmerna. Nekateri stoli so se izdelovali v miljonih. Po nekaterih podatkih naj bi bilo standardnih krivljenih stolov izdelanih približno sto milijonov! To je nepredstavljiva številka.
Krivljeno pohištvo je tehnološko domiselno, pa ne samo to, premore tudi veliko elegance in lepote. S svojimi oblikami se pokriva s takratno secesijsko stilno naravnanostjo v umetnosti. Zato ni presenetljivo, da se s tem pohištvom ukvarjajo številni muzeji, zbiralci in restavratorji po vsem svetu. Zelo velik in lep je muzej teh izdelkov v nemškem Boppartu, kjer je bil Michael Thonet rojen. Nekaj takega pohištva hrani muzej v Zapricah pri Kamniku. Vendar ta zbirka najbolj verjetno ne more konkurirati zbirki, ki sta jo skupaj spravila zakonca Rihar pod Lubnikom. Če pomislimo, da so dobesedno vsi kosi prišli k njima v obupnem stanju in da sta vsak kos posebej obujala k ponovnemu življenju, je ta vidik zbirke še toliko bolj presunljiv. Prav neverjetno je, kako lahko volja posameznika zmaga nad zapletenimi državnimi institucijami!
Jureta sem že večkrat vprašal, če bi hotel ali zmogel pomladiti tudi mene. Je rekel, da ne. Vsaj zaenkrat on še ne, da pa vsekakor ne more z gotovostjo napovedati, kaj prinaša prihodnost.
Janez Suhadolc, marec 2018

Vljudno Vas in Vaše prijatelje vabimo na odprtje razstave starih razglednic Marka Korenčana, ki bo v sredo, 4. aprila 2018, ob 19.30 v Galeriji mežnariji na Trdinovem trgu 11 v Mengšu. Razstavo si bo mogoče ogledati do sobote, 14. aprila 2018, vsak dan med 17. in 19. uro. Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Zajetna in v marsičem izjemna je zbirka razglednic iz Svete dežele, ki jih je skozi leta zbiral prijatelj Mestnega muzeja Mengeš Marko Korenčan. V to zbirko je uvrstil tudi neposredno vplivno območje Svete dežele: Sinaj, Egipt in Damask. Skozi pettisočletno zgodovino so se v tem prostoru vrstili za človeštvo izjemno pomembni dogodki in ga zato imenujemo Sveta dežela, Terra sancta.
Razstava v Galeriji mežnariji nima namena in ne more podrobno ali celostno predstaviti te dežele, kaj šele njene svetosti. Naj bo skromna pozornost do dežele in ljudi, ki v njej živijo – Arabcev, Judov in peščice Evropejcev. Za vse je ta dežela Sveta, nekaterim pa je tudi domovina. V času, ko se ponekod v Sloveniji razplamteva antisemitizem, naj bo naša razstava skromen, a odločen ne bednim ostankom nevarnih totalitarnih ideologij in njihovih grozovitih posledic, ki so pogubne tudi za slovenski narod.
Razstava naj bo izraz pokončne drže do svetega, ko mnogim ni nič sveto, ko prostaški pohlep skruni dostojanstvo Slovencev in pustoši našo domovino in dediščino.
Zbirka razglednic Sveta dežela zbiralca Marka Korenčana ni navadna zbirka, do katere bi imeli zgolj spoštljiv in estetski odnos, temveč je zbirka, ki jasno govori o trdni veri, o lepem in dobrem, o ljubezni, o neizmernem trpljenju, o Jezusu Kristusu, o Bogu.
Janez Škrlep