Na Ta veseli dan kulture, 3. decembra, smo izdali Fototečno monografijo restavriranega oltarja Franca Jelovška v cerkvi Sv. jurija v Šenčurju.

Izdali smo tudi 1. ponatis 1. dela fototečne monografije Franca Jelovška z gradu Jablje v Loki pri Mengšu

Na razstavi je prikazan pogled v nastajanje Plečnikovih del skozi objektiv fotografa Petra Nagliča iz Šmarce pri Kamniku.

Vabljeni na ogled do srede, 9. novembra 2022 vsak dan med 17. in 19. uro v galerijo Šuštaršičeve hiše na Trdinovem trgu 5 v Mengšu.

Vljudno Vas in Vaše prijatelje vabimo na odprtje razstave fotografa Petra Nagliča iz Šmarce pri Kamniku, ki bo v petek, 28. oktobra 2022 ob 19.30 v galeriji Šuštaršičeve hiše na Trdinovem trgu 5 v Mengšu.
Razstavo si bo mogoče ogledati do srede, 9. novembra 2022 vsak dan med 17. in 19. uro.
Ob nedeljah in praznikih bo razstava zaprta.

Z dušo naj se duša druži …

V letu 2022 obeležujemo 100. obletnico smrti pesnice in pisateljice s preloma 20. stoletja, ki je ustvarjala pod psevdonimom Mira Mokriška. V drugi polovici 20. stoletja je pokojni novinar Jože Hudeček v ruševinah hiše na Karlovški cesti v Ljubljani našel njeno rokopisno zapuščino. Predal jo je prof. Nataši Hribar, ki je v svoji diplomski nalogi Analiza zapuščine Mire Mokriške, pesnice in pisateljice rekonstruirala njeno življenje in delo. Raziskovanje se je nadaljevalo v letu 2020, ko sta z Lucijo Baša začeli s preučevanjem izbranih pesmi iz zapuščine. Raziskovalna naloga z naslovom Cvetje so besede tvoje, pozabljena pesniška zapuščina Mire Mokriške, je leta 2021 na tekmovanju mladih raziskovalcev prejela zlato sovo. Povezali smo se z ljubiteljskima zgodovinarjema, Ines in Jožetom Ropošo, ki sta podrobneje raziskala umetnico v povezavi z Volčjo Drago.

Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala pesnica in pisateljica Anica Žemlja, rojena Omejc. Rodila se je 7. novembra 1875 v Ljubljani. Njen oče Fran Omejc je bil nižji poštni uradnik, mati Tereza pa gospodinja in gostilničarka. Najverjetneje se je šolala v Ljubljani, vendar šole ni dokončala zaradi očetove smrti. Pri svojih osemindvajsetih letih je že poznala bodočega moža Franca Žemljo. Kot prvi sin velike družine bi moral iti za duhovnika, a si je po nekaj letih študija premislil, ker je spoznal Anico in se zaposlil kot železniški uradnik. Njun zakon je bil harmoničen, otrok pa nista mogla imeti, kar je Anico močno žalostilo. Med leti 1907 in 1915 sta živela v Volčji Dragi, kjer se je počutila sprejeta, v tem času je bila ustvarjalno na višku svojih moči. Veliko sta potovala, o čemer je pisala v potopisih. Izobraževala se je z branjem slovenskih in tujih avtorjev, igrala klavir in se ukvarjala s filatelijo. Leta 1915 so Italijani zasedli Primorsko, zato so Franca premestili v Bosno, Anica pa je kot begunka živela na Bledu. Kasneje se je preselila v Ljubljano, kjer je životarila in hrepenela po Goriški. Obiskovala je mater, po vojni sta jo občasno obiskovala mož in njena ovdovela svakinja. Leta 1920 ji je umrla mati, kar jo je močno užalostilo in si po izgubi duševno ni več opomogla. 12. januarja 1922 je umrla v sanatoriju Leonišče v Ljubljani za benignim tumorjem maternice. Pokopana je na ljubljanskih Žalah blizu grobnice slovenske moderne.

Delo in objave

Rokopisna zapuščina obsega 20 zvezkov različne debeline in velikosti. Popisani so z drobno in lepo pisavo. V njih najdemo dnevniške zapise, pisma, mladinsko prozo, potopise, pesmi, uganke, dramatiko … Objavljala je v takratnih uglednih časopisih. V Domačem prijatelju, ki je izhajal v Pragi, je objavljala predvsem besedne uganke. Pri Mohorjevi družbi so izhajala večinoma njena prozna dela. Leta 1900 so izšle Drobne povesti, njenih je deset, leta 1913 pa secesijske Pravljice, ki jih je objavila v sodelovanju z Utvo. V Domu in svetu in v Slovenki so ji objavili nekaj pesmi. Leta 1919 je zaradi ločenosti od moža, nesmisla vojne, občutka osamljenosti in tujstva zavrnila ponujeno urednikovanje Slovenke.

Literarno-zgodovinski vplivi na umetnice na prelomu 20. stoletja

Mira je delovala v času slovenske moderne in jo lahko glede na pesniške značilnosti uvrstimo med njene kolege in kolegice po peresu. Na prelomu 20. stoletja so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino. Doživele so mnoge negativne kritike in večina je morala opustiti vsakršno umetniško udejstvovanje. A intelektualke niso uporniško zavračale tradicionalne materinske vloge, želele so si le, da bi postale bolj samostojne in predvsem ekonomsko neodvisne. Miro je pod svoje okrilje vzel časopis Slovenka, ki je bil prvi slovenski ženski časopis, izhajal je v Trstu. Prva gonilna sila je bila Marica Nadlišek Bartol, kasneje Ivanka Anžič Klemenčič. Uredništvo Slovenke je ustvarjalke sprejelo medse, nudili so jim oporo pri urjenju v slogu in vzpostavljanju pesniške identitete. Sestrsko so se povezale v ženski pesniški krog, ki je objavljal pod psevdonimi.

V petek, 9. septembra 2022 ob 17. uri smo na dvorišču pri Šuštaršičevi hiši na Trdinovem trgu 5 obirali hmelj.